Gđa. Ljiljana Oreščanin
Naša prva uporabnica, ki je z nami delila svoje izkušnje s stomo, je Ljiljana Oreščanin iz Karlovca, računovodkinja in diplomantka študija Poslovno upravljanje na Reki.
Ljiljana je do pred nekaj meseci živela zelo aktivno življenje, ki pa ga je operacija stome za nekaj časa upočasnila, a nikoli ustavila. V lanskem letu se je po koncu službe v Karlovcu vsak dan vkrcala na avtobus za Reko. Tam je obiskovala predavanja na fakulteti, kamor se je vpisala, da bi lahko napredovala v svoji karieri. Pozno ponoči bi se vračala v Karlovac, naslednje jutro pa z isto vnemo vse spet ponovila.
Prišla je skoraj do konca in oddala prvo različico svoje diplomske naloge. Pred dvema mesecema pa so ji močne bolečine v trebuhu nakazale, da je nekaj narobe in naj obišče zdravnika.
„Dva meseca sem imela vnetje debelega črevesa, pa tega sploh nisem vedela. Običajni simptomi so izguba teka, napihnjenost in bolečine v trebuhu. Izgubo teka sem si razlagala s tem, da je bilo poletje in zaradi visokih temperatur nisem bila lačna. Napihnjenost sem pač vzela kot takšno, mislila sem, da sem se malce zredila, bolečine pa so se običajno pojavile v času menstruacije in sem jih povezala s tem.
Nekega vikenda pa so se bolečine okrepile in nisem jih več mogla ignorirati. Še vedno nisem vedela, kako resna je moja situacija, zato sem se sama odpeljala na urgenco, kjer so ugotovili, da imam vnetje debelega črevesa. Po tem sem se odpeljala domov, peljala psa na sprehod in se pripravila na odhod v bolnišnico, kamor naj bi šla naslednje popoldne.
Vendar pa so čez noč bolečine postale tako močne, da nisem mogla zdržati in zjutraj me je nečakinja odpeljal v bolnico. Črevo je počilo in samo uro pred operacijo sem izvedela, da bom dobila stomo.“
V njenem primeru je vse potekalo zelo hitro, kar lahko pomeni velik izziv za psihično stanje vsakega bolnika. Ona pa poudarja, da je pri tem pomembno zavzeti pravo perspektivo in konstruktiven odnos.
„Ni mi bilo težko sprejeti situacije. Pomembno je, da si človek vse dobro uredi v glavi. Vedela sem, da mi bo operacija rešila življenje ali pa bom umrla. Ni tretje možnosti, ni drugega razmišljanja. Zdravniki so mi vse lepo razložili, vedela sem, da mi bodo odrezali del črevesa in bila seznanjena s tem, kaj točno pomeni stoma.
Morala sam podpisati uradno privolitev na operativni poseg in ob tem sem jim rekla: ‚Lahko, ampak pod enim pogojem.’ Vsi so čakali, da povem, za kakšno resno oviro gre, jaz pa sem rekla: ‚Če bom pristala na operacijo, želim, da mi naredite lep šiv!’ Zdravniki so se nasmejali in rekli: ‚Čim se vi šalite, to bo dobra operacija…’
Pri meni je vse malce postavljeno na glavo – v kriznih situacijah sem zbrana, bolj se živciram zaradi malenkosti. Ob vsem, kar se je v tistem kratkem času dogajalo, mi je pravzaprav največjo travmo predstavljala prevleka iz najlona na bolniški postelji, na kateri sem spala. Spravljala me je ob živce!“
Ljiljanina operacija je bila uspešna in časa za okrevanje od začetnega šoka ni bilo veliko, treba je bilo delati na okrevanju.
„Hitro sem se vrnila k telesnim dejavnostim. V bolnišnici sem opazila, da je bil zdravnik v dobri formi in da zagotovo hodi v fitnes. Takoj sem ga vprašala, kdaj se bom tudi sama lahko ponovno gibala in vrnila k plavanju.
Teden dni, kolikor sem preživela v bolnišnici, sem nenehno hodila po sobi in sama pospravljala svojo posteljo. Ko sem prišla domov, sem prvih nekaj dni dvakrat na dan odšla na sprehod približno en kilometer daleč. Zdaj, dva meseca po operaciji pa naredim že okoli 10.000 korakov dnevno s svojim psom po lepih sprehajalnih poteh Karlovca.
Ne morem še teči, ničesar ne smem dvigovati, to so mi strogo prepovedali, edina stvar, ki bi jo morda lahko opravljala, vendar si je še vedno ne upam, je, da ponovno sedem za volan. Ne zaradi bolečin, temveč zaradi koncentracije. Hitro se utrudim in kot da se še vedno ne morem popolnoma osredotočiti. Za plavanje še nisem pripravljena, vendar komaj čakam, da se vrnem v bazen.“
Kot ljubiteljica dobre hrane, Ljiljana nadvse rada potuje in pokuša dobrote različnih držav. Je članica društva, s katerim vsako leto odpotuje na novo destinacijo.
„Za naslednje potovanje načrtujemo obisk nasada vrtnic v Romuniji. Sicer je še malo prezgodaj, da bi vedela, ali bom pravočasno pripravljena na tako dolgo potovanje, če pa to izpustim, si bom organizirala nekaj krajšega, dokler si popolnoma ne opomorem.
Nekaj časa sem živela v Italiji, kamor se rada vračam. Vsakič, ko grem v Italijo na obisk k prijateljem in bivšim sodelavcem, jim prinesem toliko domače hrane in raznih pijač, da me cariniki komaj spustijo čez mejo, domov pa se vrnem z enako količino različnih specialitet, ki sem jih tam vzljubila. Na srečo mi gre tukaj vse gladko skozi, na Irskem mi niso dovolili prenesti niti steklenice vode.“
Čeprav zaradi njene moči, pozitivne energije in proaktivnosti ni bilo dvoma o hitrem okrevanju, je zelo pomembna tudi podpora družine, prijateljev in sodelavcev, ki so ji vedno stali ob strani.
„Zelo sem srečna, da imam polno podporo družine, ki skrbi zame, in vseh drugih okrog mene. Sodelavci in nadrejeni v službi so polni razumevanja in me prav tako podpirajo. Ko se vrnem na delo, mi bo omogočeno, da v začetnem obdobju delam od doma.
Ko pa se vrnem v pisarno, bom lahko kadarkoli ocenila, ali sem tisti dan sposobna ostati v službi do konca delovnega časa, ali pa si bom delo raje organizirala drugače. Čaka pa me tudi dokončanje študija na fakulteti, kjer so mi prav tako prišli naproti. Sami so mi predlagali, da naj ne hitim, naj raje zamrznem leto in jim sporočim, kdaj bom pripravljena na zagovor diplomske naloge.“
Poleg zaključka magisterija, novih potovanj in novih dogodivščin je Ljiljana od zdravnikov prejela tudi optimistične napovedi o okrevanju – če bo še naprej šlo vse tako dobro kot zdaj, namreč obstaja verjetnost, da ji bodo kmalu uspeli ponovno združiti črevesje in ji odstraniti stomo!
Do takrat pa Ljiljana živi še naprej s polnimi pljuči – s humorjem, optimizmom, pogumom in ljubeznijo do hrane, ki jo spremljajo v vseh življenjskih okoliščinah, kakršne koli že so.
V Lentismedu smo izjemno ponosni, da smo v Ljiljani našli ne le nekoga, ki mu naši izdelki pomagajo v vsakdanjem življenju, ampak tudi nekoga, ki v celoti deli in živi naš moto: “Objemi življenje!” Pogumno in odločno, kot glavna junakinja svoje zgodbe.
