G. BORIS MATIJASEC
Gospod Boris Matijašec iz Velike Gorice je nedavno predal prošnjo za upokojitev in se odločil v celoti živeti po svojih pravilih ter se prilagoditi novonastalim pogojem. Novembra leta 2021 je namreč dobil urostomo zaradi raka na sečnem mehurju.
S čim ste se ukvarjali do vaše upokojitve?
„Bil sem projektant. Delal sem na rekonstrukciji Ermitaža v Sankt Petersburgu, na Akademiji znanosti in umetnosti v Moskvi, plažo, dolgo 50 km v Sočiju, vojne objekte v Iraku, protieksplozijsko kritino v Branimirjevi ulici v Zagrebu. Kamorkoli pogledam, povsod vidim nekaj, kar sem delal. Deset let sem bil tudi v Albaniji posrednik za hrvaške poslovneže. Vrnil sem se zaradi materine bolezni in ta hud stres je najverjetneje privedel do raka na sečnem mehurju. Odpovedale so mi tudi ledvice, tako da sem moral na dializo.“
Kako ste izvedeli, da vam bodo morali narediti stomo?
„Ničesar nisem vedel, dokler se nisem zbudil po operaciji. Ko sem prišel v bolnišnico, sem imel tako hude bolečine, da se sploh nisem zavedal, kaj se dogaja. Večine stvari se niti ne spomnim. Ko sem se prebudil, sem bil v šoku, ko sem videl, na kaj vse sem priklopljen – vprašal sem zdravnika na viziti: ‘Kaj od vsega tega gre z menoj domov?“
Je bil čas, ki ste ga preživeli v bolnišnici, travmatičen?
„Po operaciji me nič več ni bolelo, čim so mi rešili ledvice. Samo rana se je morala zaceliti. Na začetku zaradi slabosti nisem mogel hoditi, ampak takoj, ko sem se postavil na noge, so me v bolnišnici začeli klicati „maratonec“. Hodil sem po cele dni, nisem se ustavil. Ko so mi ugovarjali, sem jim rekel, da bom še naprej hodil – domov se moram vrniti fit, saj nočem biti od nikogar odvisen. Ko sem prišel domov, mi ni bilo treba nikogar prositi za pomoč. Vsem sem povedal, da nočem, da mi strežejo, drugače ne bom nikoli ničesar opravil sam. Tudi če vidijo, da mi je težko, naj me pustijo, da se mučim. Sam se moram povzpeti po stopnicah, pa četudi po vseh štirih! In delovalo je. Na začetku nisem mogel prehoditi več kot 50 metrov, zdaj pa jih naredim, kolikor hočem.“
Vam rokovanje s pripomočki za urostomo gre od rok?
„Na začetku sem pripomoček nekajkrat pritrjeval s pomočjo soproge. Najprej sva za to potrebovala 40 minut, nato pa sva zadevo pospešila na pol ure. Potem sem rekel ženi, da bom odslej vse opravil sam, nad umivalnikom. Pred ogledalom ne morem, saj je slika zrcalna. Ne potrebujem ogledala, jaz sem gradbenik in brez težav določim dimenzije in sredino. Zdaj mi največ časa odvzame odstranjevanje lepila, preostali postopek traja 10 minut.
Če mi kaj ne gre, poskusim sam najti rešitev. Naposlušate se vsakršnih zgodb – za nekoga to deluje, za drugega ne, jaz nikogar ne poslušam in vse poskusim sam. Zdaj želim na morje, slišal sem vse mogoče, ampak odločil sem se, da se enostavno vržem v morje in vidim, kako bo to delovalo.
Kadar se odpravim na kakšno delo, ko si nameščam podlogo, je boljše, da mi ta odpade takoj, ne pa po nekaj urah, ko sem že kdove kje. Ampak dobro drži, pozimi mi ena podloga zdrži pet dni, zdaj poleti, ko je vroče, pa tri.
Edina težava je bila v tem, da sem bil navajen spati na levi strani, zdaj pa moram spati na desni, drugače se mi vrečka povleče, se razrahlja in začne spuščati.“
Kako vam uspe do vsega tega pristopati s tako odločnostjo?
„Vse je tako, kot si zamisliš v glavi. Vedno bom našel način za tisto, kar si želim, ker se ničemur ne bom odpovedal, za to nimam razloga. Vseh svojih 60 let sem vsak dan živel na polno in tako bom živel še naprej, dokler bom le lahko!“
