Razumevanje poškodbe je ključ do uspešne rehabilitacije.
SREDIŠČE ZNANJA
SEČNI MEHUR
Posledice okvare hrbtenjače
Okvara hrbtenjače ima resne posledice za zdravje poškodovanca, rehabilitacija pa je zahteven proces. Ker so najbolj neposredne posledice poškodbe, s katerimi se sreča in sooča poškodovanec, tiste telesne, je pomembno, da jih razumemo, saj bo le tako proces rehabilitacije čim bolj uspešen.
Spinalni šok
Takoj po poškodbi so začasno prekinjene vse funkcije hrbtenjače pod mestom okvare: občutki, gibanje in refleksi. Šok spremlja tudi prevelik padec arterijskega krvnega tlaka (ortostatska hipotenzija), in sicer zaradi zadrževanja krvi v venah in odsotnosti žilnega upora.
Poleg tega se pojavi tudi upočasnjen srčni utrip (bradikardija) in padec telesne temperature (hipotermija).
Stanje takšnega šoka lahko traja nekaj ur, pa tudi celo do več mesecev. Povrnitev refleksov običajno pomeni tudi izhod iz šoka.
Spastičnost
Zaradi pritiska na kožo, na mišice ali zaradi bolečega dražljaja, signal (sporočilo) o tem ne more priti preko predela okvare hrbtenjače do možganov.
Ker možgani ne morejo uravnavati odgovora telesa, pride do povratka signala in pojava krčev (nehoteno krčenje mišic) pod predelom okvare. Krče spremlja tudi hiperrefleksija. Zdravljenje krčev poteka s pomočjo vaj in zdravil.
Prebavni trakt
Okvara hrbtenjače bo vplivala tudi na delovanje črevesja, zato njegovo delovanje ne bo takšno kot pred okvaro, kar bo privedlo do oteženega praznjenja. Od ravni okvare hrbtenice je odvisno, ali bo črevesje ohranilo refleks praznjenja.
Če se okvara nahaja nad ravnijo Th12, oseba izgubi sposobnost občutka glede polnjenja črevesja. Vendar bodo rektalne mišice in analni sfinkter ostali delujoči, kar bo izzvalo praznjenje blata, ko je črevo polno.
Ker informacija ne more priti do možganov, praznjenje črevesja pogosto poteka povsem refleksno, brez hotenja osebe.
Če pa je do okvare prišlo pod Th12, oziroma na ravni L1 ali nižje, je refleks praznjenja lahko okvarjen. To pomeni, da se črevo ne bo refleksno krčilo, ko je potrebno prazniti blato, zato le-to ostaja v njem. Tudi sfinkter ostaja „ohlapen“, kar lahko povzroči iztekanje blata.
Načina za praznjenje sta digitalna stimulacija in digitalna evakuacija črevesja.
Pogoste prebavne motnje v primeru takšnih okvar so lahko: konstipacija (zaprtje – trdo blato, ki težko prehaja skozi črevo), impakcija (gre za zastoj trdega blata v črevesju), fekalna inkontinenca (nehoteno uhajanje blata) in driska.
Dihala
Ena najpomembnejših posledic okvare hrbtenjače so možne težave v dihalnem sistemu. Tudi tukaj je vzrok v nezmožnosti komunikacije med možgani, hrbtenjačo in mišicami, ki sodelujejo pri dihanju. Na višjem predelu kot je poškodba, večje bodo težave pri dihanju.
Zlasti to velja za okvare v zgornjem cervikalnem delu hrbtenice (C1-C3), kjer je pogosto nujna uporaba mehanske ventilacije. Pri okvarah na ravni C4-C8 se ohrani delna funkcija diafragme (glavne dihalne mišice), medtem ko diafragma dobro deluje pri okvarah pod Th1. Težave pa se poleg dihanja kažejo tudi pri kašljanju in kihanju.
Pomembno je poudariti, da je prav pljučna embolija eden najpogostejših vzrokov za smrt oseb s tetraplegijo in paraplegijo. Za preprečevanje ali blaženje respiratornih težav se priporoča: čim več aktivnosti (kolikor je to mogoče in v skladu s priporočili zdravnika), izogibanje kajenju in zakajenim prostorom, ustrezen vnos tekočine v telo in oblačenje v skladu z vremenskimi razmerami.
Genitourinarni trakt
Okvara hrbtenjače bo vplivala tudi na delovanje sečil. Okvara onemogoča komunikacijo med hrbtenjačo, možgani in mišicami, ki so zadolžene za pravilno delovanje sečil. Zato lahko poškodovana oseba izgubi zavesten nadzor nad postopkom uriniranja.
Ta motnja sečnega mehurja se imenuje nevrogeni sečni mehur. Možna sta t. i. sindrom prekomerno aktivnega mehurja z refleksnim mokrenjem in premalo aktiven mehur z izostankom uriniranja.
Refleksno praznjenje mehurja bo nastalo verjetno v primeru, ko je okvara nad ravnijo Th12. V primeru polnega mehurja bo prišlo do refleksa za praznjenje. Ker je komunikacija z možgani onemogočena, bo prišlo tudi do nenadzorovanega praznjenja mehurja, oziroma do uriniranja.
Krvožilni sistem
Osebe z okvaro hrbtenjače (paraplegija in tetraplegija) so praviloma manj aktivne. Posledica je slabša kondicija in občutek pomanjkanja energije. Motena je toleranca za glukozo, prisotna pa je tudi nizka raven t. i. „dobrega holesterola“ (HDL). Poleg tega je povečano tveganje za kardiovaskularne dogodke.
V izogib tem težavam, kolikor je mogoče glede na vsak posamezen primer, se priporoča povečana aktivnost, redna vadba in ukvarjanje s športom.
Vprašanja in odgovori
Zakaj po poškodbi pride do resnega sindroma avtonomne disrefleksije?
Avtonomna disrefleksija je resno zdravstveno stanje, ki se najpogosteje pojavi pri okvari hrbtenjače v predelu nad 6. prsnim vretencem.
To stanje povzroči aktivacija simpatičnega dela živčnega sistema zaradi škodljivih dražljajev, ki nastanejo pod ravnijo okvare. To se običajno zgodi pri motnjah sečnega mehurja, črevesja ali kože, kot so okužba mehurja, konstipacija črevesja ali v primeru premočnega in dolgotrajnega pritiska na kožo.
V primeru teh težav pride do spinalnega refleksa in zoženja krvnih žil pod predelom okvare. Zaradi zoženosti kri težko prehaja skozi žile, zato pride do porasta krvnega tlaka. Možgani nato pošljejo sporočilo za razširitev žil, vendar te informacije ne morejo potovati preko predela okvare hrbtenjače, zato krvni tlak še naprej nenadzorovano raste.
Ta dvig tlaka se imenuje tudi arterijska hipertenzija. Povzroči lahko resne posledice, kot sta npr. srčna ali možganska kap, pa tudi smrt.
Simptomi in znaki avtonomne disrefleksije so: močan glavobol, potenje in „kurja polt“ nad ravnjo okvare, povišan krvni tlak, občutek tesnobe, meglen vid in rdeči madeži nad ravnijo okvare.
Avtonomna disrefleksija je nujno stanje, ki ga je treba zdraviti z odpravo konkretnih vzrokov in zniževanjem krvnega tlaka.
Poleg tega je izjemno pomembno, da preprečimo pojav disrefleksije z odpravo njenih možnih vzrokov. Preprečevanje zajema redno in pravočasno praznjenje mehurja in črevesja, izogibanje možnim okužbam in skrb za nego kože, da bi preprečili ustvarjanje prevelikega pritiska in razjed.
Kako poškodba vpliva na spremembe kože?
V primeru popolne okvare hrbtenjače pride pod mestom okvare do izgube sposobnosti občutenja. Zato oseba nima občutkov v povezavi s pritiskom, neudobjem ali bolečino na koži, ki nas drugače prisilijo v premikanje in spreminjanje položaja telesa. Vzdrževanje enakega položaja telesa lahko prekine pretok krvi v stisnjenem delu kože, kar vodi do nastanka preležanin ali razjed zaradi pritiska (dekubitus). Posebna tveganja za razvoj preležanin so na mestih kostnih izboklin.
Pod ravnijo popolne okvare hrbtenjače pride tudi do odsotnosti potenja. Zaradi tega lahko pride do izsušitve kože in razpok na njej.
Za preprečevanje poškodb kože se priporoča ustrezna nega telesa, pogosto spreminjanje položaja telesa, pregledovanje kože, nošenje ne pretesnih oblačil in obutve ter izogibanje močnim virom toplote ali mraza, ki bi lahko povzročili poškodbe.
Zakaj pride do težav z uravnavanjem telesne temperature?
Glede na hladno ali toplo okolje, v katerem se nahaja, telo možganom pošlje signal za ogrevanje ali hlajenje telesa. Na tak način telo uravnava in ohranja stalno temperaturo. V primeru popolne okvare na ravni Th6 in višje, te komunikacije ni več, zato se telo pod to ravnijo, glede na potrebo, ne bo več moglo hladiti s potenjem ali ogreti z drhtenjem. To lahko privede do povišane ali znižane telesne temperature.
Zaradi teh težav je pomembno paziti na primerno temperaturo v prostoru, v katerem poškodovana oseba biva, izogibati pa se je potrebno tudi daljšemu zadrževanju na mrazu ali soncu.
Pojav kronične bolečine – katere vrste se pojavljajo?
Pri večini oseb z okvaro hrbtenjače se pojavi različno intenzivna kronična bolečina. Pojavi se lahko v predelu pod ali nad okvaro. Običajno se pojavijo mišično-kostna, nociceptivna bolečina (pogosto v vratu in ramenih) nevropatska bolečina (običajno kot pekoč občutek ali mravljinčenje) in glavobol zaradi avtonomne disrefleksije. K zdravljenju bolečine lahko pristopimo farmakološko z uporabo zdravil in z nefarmakološkimi metodami kot je fizikalna terapija.
Kaj so nevropatski sklep, kontrakture sklepov in heterotopična osifikacija?
Pri osebah z delno okvaro hrbtenjače se lahko pojavi „nevropatski sklep“. Do tega pride, če oseba sicer lahko hodi, vendar je poškodovano zaznavanje dražljajev. Odsotnost tega občutka pomeni tudi izgubo refleksov, ki sicer ščitijo sklep pred morebitno travmo. Zaradi tega oseba ne zazna pojava manjših poškodb, ki načenjajo sklep.
Prav tako so možne tudi kontrakture (otrdelost) sklepov, oziroma omejena gibljivost v sklepih v določeni smeri, ki se pojavi pri 5 % do 10 % oseb z okvaro hrbtenjače. Takšna zmanjšana gibljivost v sklepih lahko negativno vpliva na raven samostojnosti oseb z okvaro hrbtenjače. Priporočene so raztezne vaje in poudarek na pravilni legi v postelji.
Pri poškodovanih osebah lahko pride tudi do tvorbe nove kostnine (heterotopna osifikacija), najpogosteje okoli sklepov, in sicer pod nevrološko ravnijo okvare. Zdravi se s pomočjo zdravil, redkeje z operativnim posegom, priporoča se tudi izogibanje intenzivnim vajam.
Osteoporoza po okvari hrbtenjače – zakaj prihaja do povečanega tveganja za zlome?
Po okvari hrbtenjače se lahko pojavi osteoporoza: bolezen, ki zmanjša mineralno gostoto, s tem pa posledično tudi čvrstost kosti. Pojavi se lahko že v prvih mesecih po okvari in povečuje tveganje za morebitne zlome (frakture) kosti.
