Osebe z retenco se pogosto ne zavedajo, da se njihov mehur ne more popolnoma izprazniti, kar predstavlja nevarnost za zdravje in življenje.
SREDIŠČE ZNANJA
SEČNI MEHUR
PREISKAVE SEČIL
Retenca urina je nezmožnost popolnega izpraznjenja mehurja, ki pa je lahko akutna ali kronična. Ker gre za zdravstveno stanje, ki predstavlja tveganje za zdravje in življenje človeka, je treba motnjo prepoznati in jo zdraviti.
Retenca urina
Če imate kronično retenco, to pomeni, da lahko urinirate, vendar mehurja ne morete izprazniti do konca. Pogosto se ljudje s kronično retenco ne zavedajo, da je po uriniranju v njihovem mehurju še vedno urin.
Retenca urina se pogosto odkrije šele, ko se pojavijo druge težave, povezane z urinsko inkontinenco, okužbami sečil, težavami z ledvicami, poškodbami mehurja in podobno.
Glede na to, da lahko zastajanje urina v mehurju povzroči zdravstvene zaplete, je pomembno, da se posvetujete z zdravnikom, če imate naslednje simptome:
- Občutek, da morate pogosto urinirati, osemkrat ali večkrat na dan;
- Čakanje na prvi curek pri uriniranju;
- Curek urina je tanek, med uriniranjem pride do prekinitev;
- Po končanem uriniranju začutite novo potrebo po uriniranju;
- Pogosto vstajanje ponoči zaradi uriniranja;
- Imate nenadno potrebo po uriniranju;
- Ne morete ugotoviti, kdaj je vaš mehur poln;
- Imate dolgotrajen občutek nelagodja v predelu medenice.
V primeru, da zdravnik sumi na retenco urina, vas lahko napoti na nadaljnje diagnosticiranje.
Diagnosticiranje in preiskave
Anamneza
Vaš zdravnik bo morda že na podlagi anamneze ugotovil, ali imate retenco urina. Poleg običajnih elementov anamneze lahko zdravniku pri diagnozi pomaga tudi, če ste vodili ali vodite dnevnik uriniranja.
Fizični pregled
Pri fizičnem pregledu se ugotovi, ali obstajajo kakšna nevrološka stanja, ki bi lahko vplivala na vaše težave z uriniranjem. Pojavijo se lahko tudi “mehanske” ovire za uriniranje, kot je benigna hiperplazija prostate.
Laboratorijski izvidi – npr. analiza urina in urinokultura.
Ultrazvočna izmera – neinvazivna metoda, ki določa količino preostalega urina v mehurju po uriniranju. Mnogi strokovnjaki se strinjajo, da preostali urin <100–200 ml kaže na sprejemljivo raven praznjenja mehurja.
Uroflow – še ena neinvazivna metoda, s katero se meri pretok urina. „Obrazec“ pretoka urina ne daje nujno diagnostični vpogled, vendar lahko slabši pretok kaže na težave pri uriniranju. V tem smislu je „uroflow“ bolj „orientacijska“ preiskava.
Druge invazivne urodinamske preiskave – za določitev funkcije uriniranja je na splošno potrebna celovita urodinamska analiza. Urodinamske preiskave so najboljši način za ugotavljanje nepravilnosti mehurja in sečnice v fazi izteka/shranjevanja seča in tudi pri uriniranju v primeru nevrogenega mehurja.
Zato so včasih potrebne tudi t.i. invazivne preiskave.
Na primer, za namene preiskav se en kateter namesti v danko, drugi pa se uvede skozi sečnico v mehur. Nato preko elektrod opazujemo aktivnost mišic medeničnega dna.
Med pregledom se mehur polni s fiziološko raztopino in aparat beleži vaš »občutek« polnosti mehurja ter potrebo po uriniranju. Ko urina ne morete več zadrževati, urinirate v posebno posodo. Pregled omogoča oceno delovanja mehurja, ali je mehur stabilen, ali obstaja uhajanje urina in ali je vse normalno.
Navodila za pripravo na pregled
- Na pregled pridite s polnim mehurjem
- S sabo prinesite dnevnik uriniranja
- Če ga uporabljate, prinesite s sabo urinski kateter, ki vam ustreza.
Pomembno je tudi vedeti, da se pregled ne izvaja v času menstruacije ali okužbe sečil.
Za osebe z okvaro hrbtenjače
Začetne urodinamske preiskave pri osebah z okvaro hrbtenjače je treba opraviti šele po stopnji spinalnega šoka. Priporočeno zdravljenje za retenco urina je intermitentna kateterizacija, le redko pa uporaba stalnega katetra.
Študije priporočajo: analizo urina vsakih šest mesecev, urinokulturo, ko je oseba simptomatična, ultrazvočni pregled vsakih šest mesecev in urodinamsko preiskavo vsaki 1-2 leti. Za osebe z visokim tlakom detruzorja je priporočljivo opravljanje preiskav vsako leto.